Slamnikarstvo

Ko je bila vzpostavljena ena od najpomembnejših cest, ki je od rimske dobe dalje povezovala podonavsko regijo s Sredozemljem, so Domžale postale kraj, kjer se je začela proizvodnja slamnikov. Ta se je konec 17. stoletja razširila iz Ihana v sosednje kraje in dosegla vrhunec industrijskega uspeha na začetku 19. stoletja. V tem času so Domžale že postale evropsko središče za slamnikarsko industrijo.

O začetku slamnikarstva pripovedujeta dve zgodbi, ki govorita, da je znanje izdelovanja slamnikov prišlo iz Firenc. V 18. stoletju je bilo slamnikarstvo že razširjena obrt in pomembna pridobitna dejavnost.

Kamniško bistriška ravan je bila v preteklosti večinoma posejana z žitom. Kmetje niso gojili žita zaradi slame za pletenje – pomembnejše je bilo zrnje. Po žetvi, ali že med njo, so le izbrali slamo, ki je bila za pletenje primernejša. V zimskem času so se k pletenju kit zbirali vsak dan v drugi hiši – pripovedovali so si zgodbe, peli, brali knjige in včasih po končanem delu tudi zaplesali. Monotono pletenje kit so spremenili v družabni dogodek in hkrati varčevali z dragoceno razsvetljavo. Če so vso sezono pridno pletli, so si za veliko noč lahko kupili novo obleko.

 

Na začetku so iz slamnatih kit od jeseni do pomladi slamnike šivali na domovih, ročno za lastno uporabo in prodajo na krajevnih sejmih. Prodajo slamnikov so deloma prevzeli kočevski in blejski krošnjarji, ki so se jim kasneje pridružili tudi Tirolci iz doline Defereggen. S slamnikarsko domačo obrtjo se je sredi 19. stoletja ukvarjalo 12.000 ljudi, ki so naredili okoli 800.000 slamnikov na leto. Trgovali pa niso le s slamniki, ampak tudi s kitami. Lastniki domačih tovarn, kot Merkužič, Vodnik, Konič, Jelenc in drugi so pogosto sodeloval na sejmih v Celovcu, v Gradcu in v Ljubljani, kjer so njihovi slamniki prejeli veliko pohval in nagrad.

 

Sredi 19. stol. so na Domžalsko prišli tujci, ki so tu dobili osnovno znanje, polizdelke, delovno silo, energetske vire in nekateri tudi premožne neveste. To so nadgradili s podjetniško idejo, sodobno organizacijo in tehnologijo ter razširili prodajo na nova območja.

 

V začetku 20. stoletja je na domžalskem območju obratovalo okoli 25 večjih in manjših slamnikarskih obratov, ki so do prve svetovne vojne zaposlovali okoli 1.000 delavk in delavcev.

Z domžalskimi slamniki so bile pokrite vse potrebe po slamnikih v Avstroogrski monarhiji, izvažali pa so jih tudi v druge evropske države. Domžalske slamnikarske tovarne so imele podružnice v naslednjih mestih: na Dunaju, v Pragi, v Linzu, v Budimpešti, v Bratislavi, v Brnu, v Gradcu, v Kronstadtu, v Bukarešti, v Welsu, v Firencah in v New Yorku. V najboljših letih je slamnikarska industrija naredila več kot milijon slamnikov na leto.

 

Po prvi svetovni vojni so nove politične in gospodarske razmere povzročile pospešeno propadanje slamnikarskih tovarn zaradi novih državnih mej, novih carinskih dajatev, sprememb v bančnem sistemu, velike zadolženosti lastnikov zaradi vlaganja v novosti v proizvodnjo pred prvo svetovno vojno, nacionalizacije podjetij in prepočasnega ukrepanja za reševanje podjetij. Hiter padec se je nadaljeval z nastopom gospodarske krize in s pričetkom druge svetovne vojne.

 

Leta 1939 je bilo v Domžalah še šest obrtnih delavnic in tri tovarne. Zadnja slamnikarska tovarna je bila Univerzale, zaprli so jo leta 2003. Na pogorišču slamnikarske industrije ter obrti so se razvile nove industrijske in obrtne panoge, ki so zaposlovale priučeno delovno silo.

 

Pletenje kit in slamnikarstvo je bilo stoletja del življenja tukajšnjih družin. Pripomoglo je k njihovemu večjemu blagostanju in tudi k razvoju vasi v mesto Domžale. Spomini še živijo v stavbah, ohranjajo jih v občinskih simbolih, pisani besedi, v delovanju različnih društev in turistični ponudbi. Prizadevanja, da se zgodba o slamnikih nadaljuje, so izražena tudi v stalni razstavi, katere cilj je ohranitev in počastitev spomina na tovarno v Domžalah.