Pletenje iz koruznega listja: slovenska obrt, speta z naravo
Pletarstvo spada med najstarejše obrti na Slovenskem. Pleteni izdelki so človeka spremljali skozi celotno zgodovino – uporabljali so jih za shranjevanje, prenašanje in delo na polju.
Upodobitve košar najdemo že v antičnih časih, kasneje pa tudi na freskah in drugih umetniških delih, kar kaže na velik pomen te obrti v vsakdanjem življenju.
Na Slovenskem pletarstvo večinoma ni bilo samostojna obrt, ampak dopolnilna dejavnost kmetijstvu. Z njim so se ukvarjali:
- mali kmetje
- bajtarji
- obrtniki (npr. zidarji in tesarji pozimi)
Posebej v krajih z manj rodovitno zemljo je pletarstvo predstavljalo pomemben vir dodatnega zaslužka.
Pletarji so uporabljali materiale, ki so bili na voljo v okolju. Najpogostejši so bili:
- vrbovo šibje (najbolj razširjeno)
- slama
- ličje (koruzno listje)
- leskove vitre
- smrekove in druge gozdne šibe
Izbira materiala je bila odvisna od pokrajine, zato so se razvile različne regionalne značilnosti pletiva.
Pletarstvo je bilo izjemno raznoliko. Izdelovali so koša za prenašanje pridelka, jerbase, cekarje in torbe, košare za perilo in sadje, zibeli za otroke, koše za čebele, embalaže za trgovino in izvoz…
V nekaterih krajih se je pletarstvo razvilo tudi kot obrt – cele vasi so se ukvarjale s pletenjem, izdelke so prodajali širom Slovenij in tudi čez meje. Obstajale so tudi pletarske šole in delavnice, kjer so se mojstri izobraževali in izpopolnjevali.
Pletarstvo ni bilo le gospodarska dejavnost ampak tudi del družinskega življenja, način druženja, ter izraz estetskega čuta. Pleteni izdelki so pogosto združevali uporabnost in lepoto.
Po 2. svetovni vojni je pletarstvo začelo postopoma upadati zaradi industrializacije, prihoda novih materialov (kovina, plastika) ter sprememb v načinu življenja.
Danes pletarstvo na Slovenskem predstavlja pomemben del kulturne dediščine, ohranja se skozi podporna okolja rokodelskih dejavnosti ter skozi turistično in umetniško dejavnost.
Zlate niti tradicije
Pletenje iz koruznega ličja v Sloveniji je lep primer, kako lahko najpreprostejša pozabljena obrt doživi novo življenje. Iz simbola revščine se je preoblikovala v simbol trajnostnega razvoja, ustvarjalne svobode in globoke povezave z naravo. Ta veščina, tako kot koruza sama, je opravila popoln cikel: iz zemlje se je rodila, bila je pozabljena, da bi se znova rodila – tokrat kot dragocen del nacionalne dediščine, ki vliva ponos.
